NAJ SE SLIŠI, DA SO OTROCI PRI HIŠI
Moja dva otroka sta super otroka, skoraj vse se lahko zmenimo, razen Pokaži kaj znaš, ko pridejo obiski, pa nam ne gre najbolje. Takrat namreč bi ona dva pokazala vse. Od igrač, paglavcev, paličnjakov, do plezanja, zviranja, govorjenja…kot da sta navita, se mi včasih zdi.
In priznam, da je meni včasih malo neugodno, daj se res trudim, da vesta tiste osnove, dober dan, na svidenje, da se poda roka, da se ne kriči in kače kot opica ko kdo pride. Ampak tu moja teorija pade. Še najbolje je, da jima pustim tistih nekaj njunih trenutkov in ju potem nekako umirim.
In pred dnevi je bil pri nas na obisku prijazen gospod. In seveda sta otroka imela pokaži kaj znaš. In ko sem se začela opravičevati, je le rekel, NAJ SE SLIŠI, DA SO OTROCI PRI HIŠI. In začne razlagati, kako je bilo včasih lepo, ko so se na balkonih in pred hišah videle plenice, ki so se sušile. Takrat si vedel, da je novo življenje pri hiši, sedaj tega ni več. In da ni lepšega, kot da se sliši otroški živ žav.
In potem mojega sina vprašam, koga bolj uboga, mamico ali atija in izstreli kot iz topa da mamico. Sem se nasmehnila in ga vprašala od kdaj. Odločno je rekel, od jutri.
