Nekega jutra vsa vesela zjutraj vstanem, otroka sta še spala, mož je že odšel odšel od doma. Skuham riž za zajtrk, da otroka ne bosta čakala na obrok. Tako okusen je bil, da se mu tudi jaz nisem mogla upreti.

In se malčka zbudita, najprej jutranji ritual umivanja in preoblačenja in nato ju vsa navdušena povabim za mizo. Sin odločno odrine krožnik, da rižka pa že ne bo jedel, hči pa je po dveh žlicah sita.

V redu, si mislim, tudi prav, ga bosta pa dobila za večerjo, ker hrane ne mečemo stran. In v tem tempu se je nadaljevalo. Seveda sta bila čez pol ure lačna in seveda ne bi jedla najboljšega rižka na svetu.

In smo se lotili delati punčko in viteza iz kartona. Ker je seveda na mizi morala biti voda, smo po eni uri ustvarjanja in pregovarjanja kaj bo kdo jedel, kaj in zakaj ne, uspeli politi vodo po vseh ustvarjalnih pripomočkih.

Takrat pa je bilo tudi meni vsega dovolj. In je padla odločitev, da naslednji dan dam odpoved kot gospodinja. Bom samo mama, čuvala ju bom ves dan iz kavča s knjigo v roki. Potem je bil šele jok in stok, kdo nama bo pa skuha, pa ritke obrisal, pa perilo opral. Nekako smo se pogodili, da imata za kosilo popravni izpit in časa ves popoldan, da si premislim  in ne dam odpovedi kot gospodinja.

Pogajanja so uspela, kosilo sta zelo lepo pojedla, celo popoldne smo krasno sodelovali. In naslednje jutro mi je hči rekla, da če se bom kdaj slabo počutila, bo poskrbela za mene in mi v posteljo prinesla knjigo in čaj.

Ja, prigod nam ne manjka, oblačil pa tudi ne. Zato le kliknite na www.dajadaja.si da ujamete najlepše kose spomladanske garderobe.