Ko sem rodila hči, me je v porodnišnici obiskala atijeva sestrična, ki je bila tam anesteziologinja. Klepetali sva o porodu, o prelepem dojenčku, o mojem počutju, o vsem, kar zadeva žensko, ki je prvič postala mamica. In še danes me spremljajo njene besede: »Nad previjalno mizo si daj napis, NA PORODNIŠKI SEM ZA OTROKA«.

Takrat nisem prav dobro vedela,kaj mi želi povedati, sem pa to ugotovila kmalu po tem, ko sem prišla domov. Vajena sem bila pospravljenega stanovanja, brez prahu in drobtin po tleh. Brez kupov čistega in umazanega perila. No, pa se je to v dveh mesecih zelo spremenilo.

Ko smo postali družina, ko se je nama z možem pridružila še hči Kaja, sem se dobra dva meseca na vse pretege trudila, da bi bilo doma vse tipi top. Domnevam, da podzavestno tudi zaradi tega, ker nas iz vseh reklam gledajo zadovoljne mamice iz sterilno pospravljenih stanovanj. In potem se je nekega dne zgodil kolaps. Nisem mogla več, bila sem neprespana, utrujena do kosti. Pa sem začela seštevati ure, ki jih porabim za mojo dojenčico. Dojenja, previjanja, podiranje kupčka, sprehod, uspavanje, nošenje zaradi krčkov … preštela sem 10 ur dnevno, ki sem jih namenila dojenčku. In takrat mi je naredilo klik in spomnila sem se besed atijeve sestrične, NA PODORNIŠKI SEM ZA OTROKA.

In takrat sem začela dojiti leže, v postelji in vsakič sem z mojo Kajo, ki je obvladala maratonsko dojenje, še malo zadremala, malo spočila noge in tako ujela pol ure, včasih še več, počitka. Od takrat moje Kaje nisem več ponoči vztrajno odlagala v košek, ko se je prebudila, temveč sem jo vzela k sebi v posteljo. Tako je imela ona mojo bližini, toplino in hrano blizu, jaz pa sem si prihranila neskončno nočno vstajanje. Od takrat nisem več hitela pomiti posode po kosilu, temveč sem raje lovila sončne žarke za neskončne sprehode. Takrat se je na našo sedežno naselilo perilo, v kotom je sem in tja zavladal kak pajek, na stopala pa se mi je prilepila tudi kakšna drobtina. In tako sem postala naspana in spočita ter sila zadovoljna mamica z novorojenčkom, le prioritete sem spremenila.

Priznam pa, da je tukaj veliko vlogo odigral moj mož Boštjan. Nikoli, prav nikoli se ni in se ne pritoži nad neurejenim stanovanjem, nad kupom perila, nad mojo skuštrano glavo. V bistvu sva takrat postala res prava ekipa, pravi »dream tem«.

Torej draga mamica novorojenčka, le daj si nad previjalno veeeeeelik napis: »NA PORODNIŠKI SEM ZA OTROKA«.