Jutri bo minilo prvih pet let, od kar mi je moja hči nadela ime mama. V živo se spomnim, kako je mož in nočne izmene pridrvel domov, ko sem ga poklicala, da mi odteka voda. Našel me je v jedilnici za mizo, sedela sem na brisači in jedla kruh z maslom ter marmelado. »Kdo ve, kdaj bom rodila, se moram najesti«, sem mu rekla. Vožnja do Kranja je bila neverjetno mirna, cesta prazna, nebo jasno, prav tako ni bilo snega, kot letos ne. Ob 11 uri sem dobila popadke in malo pred 13 uro sem rodila hči. Prvi jo je pestoval mož in prva slikica je posneta z njim. Zdela se je tako drobčkana. S čisto majhnimi rokicami, s čisto majhnimi prstki, s čisto majhnim noskom, čisto najina. Draga Kaja, bodi še naprej radovedna, vztrajna in pogumna. Naj te spremljata zdravje in veselje. Vse najboljše ti želimo bratec Luka, ati in mami.