V torek sem vam obljubila, da bom zapisala zakaj sem vesela da sem mama doma in zakaj mi je včasih tudi težko.

Ker sem doma, lahko vsak dan opazujem, kako otroka rasteta in se razvijata ter odkrivata svet. Čutim da še kako spadamo skupaj in opazujem, kako se počasi osamosvajata. Odgovarjam na njuna nešteta vprašanja in včasih odgovore poiščemo v knjigah in na internetu. Na sprehod gremo v njunem tempu, ki je zadnje čase zaradi koles za mene kar aktiven. V miru lahko poklepetam s sosedo, ko gremo k njej pogledat domače živali. Še posebej nam je všeč kozel Slavko in petelin, ki se izogiba kokošk. Največkrat v miru skuham kosilo in opravim kako gospodinjsko delo. Sem in tja se z avtobusom, odpeljemo v Idrijo na sladoled. Pogosto nekaj ur dopoldneva preživimo tudi v pisarni, kjer imata urejen svoj kotiček.

So pa tudi trenutki, ko mi postane še kako težko. Še sreča, da z nami živi pranona otrok, da lahko poklepetam in spijem kavo z odraslo osebo. Včasih se mi zvečer zdi, da sploh ne vem kam je šel dan, ker ob dveh otrocih včasih težko postorim tudi tisto osnovno. Svojega časa ne morem razporejati sama in narediti vse čisto v miru, kar sem v službi lahko. Včasih imam občutek, da bi morala biti boljša mama, da ne posvečam dovolj časa otrokoma. Spet drugič imam slabo vest, ker v dajadaja ne postorim vse tako hitro kot bi si želela, no, na srečo pa le ta poskrbi, da moji možgani ne zakrnijo. Mnogokrat pomislim, da si vsaka mama tega ne more privoščiti, pa vem, da bi si nekatere to želele in še kako bi jim privoščila.

In ne glede na to, da je včasih težko, se tehtnica močno nagiba v smer veselja. Mirno lahko zaključim da mi je lepo biti mama doma, s svojim poslom.