DANES NE BO RISANKE, KER NISI BIL PRIDEN
Zakaj starši še vedno kaznujemo svoje otroke? Najpomembnejše vodilo pri tem je strah, da bi otroci postali razvajeni, neodgovorni, nesramni, nespoštljivi, nesamostojni. Strah je deloma upravičen, če namreč nehamo kaznovati, se nam lahko hitro zgodi, da preidemo v polje permisivnosti, kjer je dovoljeno vse. Zato se tega izziva lotimo premišljeno in z veliko informacijami. Kot starši pa moramo vedeti, da obstaja tudi srednja pot, pot sočutnega starševstva.
S kaznovanje ne rešimo izvora težav. Neprimerno vedenje večinoma izhaja iz nezadovoljenih otrokovih fizioloških potreb po lakoti, žeji, vroče mu je, zebe ga, je utrujen ali psiholoških kot so varnost, biti viden, slišan, biti sprejet takšen kakršen si. Kazen nas oddaljuje od otroka in ruši stik z nami in njim.
Kazen povzroči potlačitev občutkov, ki so pripeljali do neprimernega vedenja. Otroci se ob kazni počutijo manjvredne, nesposobne, imajo občutek, da so slabi kot osebe, da niso dovolj dobri.
Cilj vzgoje pa je krepiti notranjo odgovornost. Če vzgajamo s kaznijo in nagrado, krepimo zunanjo motivacijo. To pomeni, da se otroci obnašajo primerno samo takrat, ko je v bližini avtoriteta, ki se je bojijo.
Veliko boljša alternativa temu je postavljanje osebne, spoštljive in sočutne meje. Uporabljajmo osebno govorico (hočem, nočem, ne maram, ni mi všeč…), bodimo odločni in spoštljivi, ustavimo neprimerno vedenje in počakajmo, da se otrok umiri, šele potem sledi pogovor, ki seveda ni monolog. Na takšen način nam bo otrok zaupal in se ob težavah obrnil na nas.
Torej, današnji počitniški izziv, sočuten dan s sočutno vzgojo. Bo šlo? Upam, da meni uspe, držim pesti za vse nas.
(Vir: Revija Karma, Janja Urbančič)
