Ko bosta zrasla, bo ostal le spomin
Hči je se je razvila že v pravo malo deklico, kmalu bo dopolnila štiri leta. Vsak dan posebej jo opazujem, občudujem, se trudim za vedno vtisniti v srce vsak trenutek posebej. Srkam trenutke, ko obsedi v mojem naročju in se stiska k meni. Vedno bolj redki postajajo.
Sin šteje dobri dve leti in pol. Počasi postaja pravi mali fant. Male zaobljene ročice postajajo roke, mala šobica mi še vedno pritisne poljubček kar tako in stiskanju in objemanju ni ne konca ne kraja. Čutim, kako raste, čutim, kako postaja velik moj najmlajši otrok.
Nikoli več ne bosta tako majhna. Postajata vedno bolj samostojna, vedno večja in vedno bolj odrasla.
Preden zvečer vsi skupaj zaspimo v naši družinski postelji, vsakemu posebej povem kako zelo rada ga imam, kako zelo sem ponosna nanj, se zahvalim za lep dan in pritisnem poljubček.
Solze sreče mi polzijo po licu, ko to pišem. Moja ljubezen do njiju je večna in brezpogojna.
Povejte svojim otrokom kako zelo jih imate radi, tudi če vas ujezijo do neba in nazaj. Povejte jim, da ste ponosni nanje, čeprav je po hiši cela ropotarnica. Zahvalite se jim za lep dan, četudi je bil malo kričav in jokajoč. Verjemite, splača se, to bodo nesli sabo v življenje, svoje občutke in spomine. Tega jim nikoli nihče ne bo mogel vzeti.
