KO SE ČAS USTAVI
Jutro kot vsako. Zajtrk, preoblačenje otrok, že kuhanje kosila. Zdi se, da bo dan kot vsi drugi. Pa ni bil, en telefonski klic spremeni v trenutku vse.
In je odšla še ena dušica med zvezdice. Nisva se videli zelo pogosto, pa vendar bo v mojem srcu za vedno ostal njen nasmešek, tisti dobrovolni, pod ruto, ki je prekrivala bele lase. Nasmejan obraz je bil razbrazdan od gubic in let in le želim si lahko, da tako častitljivo starost dočakam tudi sama.
Otroci pa jemljejo izgubo nam drage osebe čisto drugače. Po svoje. Na vsak način nas hočejo razvedriti. Hči je rekla, da bo sedla na letalo in šla Bogu naročit, naj vse zvezdice pošlje nazaj dol. Da ne bo nihče več žalosten. Ko bi le lahko.
Dnevi pa tečejo naprej, kot vsi drugi. Čas se ne ustavi. In ob takšnih dneh postanemo hvaležni za vse drage, ki jih imamo ob sebi. Naj si bomo še na dolga leta v družbo.
