LJUBEZEN NE ŠTEJE LET
Včeraj smo šli v bolnico obiskati našo staro mamo, tudi otroka. Bilo je čisto presenečenje, saj nas ni pričakovala, otrok pa sploh ne. In ko ju je zagledala, je k prsim sklenila roke in kar ni mogla verjeti, da sta res ona dva. V trenutku se je usedla na posteljo, nasmešek se ji je razlezel čez ves obraz. Luka se je skrival pred njo, da ga ni žgačkala, Kaja pa se je igrala z njeno roko.
Stara mama je povedala, da do sedaj še nobenega otroka ni videla, da bi prišel h komu na obisk. Dalo mi je misliti zakaj ne. Morda jih želimo pred čim obvarovati, morda se bojimo misli na to, kako bodo otroci to prenesli ali pa strah izvira le iz nas.
Kakorkoli, z obiskom smo razveselili ne le našo Angelo, temveč celo sobo in hodnik. Vsak se je tako lepo nasmehnil, ko je videl otroško razigranost in slišal njuno klepetanje. Verjamem, da smo razbili bolnišnično vzdušje in koga iz skrbi potegnili vsaj za trenutek ali dva.
Ne bojte se peljati otrok na obisk v bolnico. S seboj prinesejo veliko veselja in preženejo skrbi. In tudi prav je, da spoznajo tudi drugo plat, tudi to je življenje.
In ko smo prišli domov, mi Kaja reče: »Mami, hiša je tako prazna, če ni stare mame. Prevelika je za nas. Veš, sva se s staro mamo z rokami igrali punčke, sem jo malo razvedrila.« In Luka doda: »Stara mama skuha najboljšega rižka in naredi najboljši sokec. Če bo kdo bolan, bom jaz skrbel zanj, ga bom pokril, pobožal in polupčka in objemčkal.« Ja, ljubezen ne šteje let.
Med otroci in starimi straši je posebna vez, naj jo tkejo, naj si ustvarjajo spomine, ti ostanejo za vedno.
