OBISK IZ PARIZA
Imam prijateljico, s katero se vidiva le redko, lahko bi rekli vsake kvatre enkrat, če se kvatre merijo v letih. Včasih se ne slišiva po več mesecev, včasih dnevno. Včasih se ne vidiva leto in pol, včasih vsako leto. Najbolj čarobno pri tem je, da tega časa med najinimi srečanji sploh ne občutiva, sproščenost, odprtost, zaupanje je med nama, brez očitkov »kje pa si tako dolgo«. Najdeva se, ko se potrebujeva in včasih tudi vmes. V neizmerno veselje pa mi je, da v Parizu prebira tudi moje zapiske na blogu.
Draga Kaja, ta pesem je za tebe, iz knjige »Verzi za tkanje vezi med ljudmi«, ki si mi jo podarila ob tvojem obisku.
Jasno nebo naj bo vedno nad tabo,
vse neprijetno naj zdaj gre v pozabo!
Če pa kdaj črn oblak se privali,
tvoj optimizem naj brž ga spodi!
Naj reka obilja se ne izsuši,
naj zate v mleko le med se cedi!
Sreča darov naj ti toliko da,
da bodo polni kotički srca!
Želje naj tvoje se v sad spremenijo,
le zvezde sreče z neba naj žarijo!
Naj te ljubezen obišče vsak dan,
naj vsak trenutek bo z njo osladkan!
In – kot se kdaj med prijatelji reče:
Vse naj se zate le srečno izteče!
Naj se ti vedno le tisto zgodi,
česar se tvoje srce veseli.
Upam, da kdaj obiščem tudi Pariz, zmenjevanico pa ne bomo organizirali tam, temveč to soboto pred pokrito tržnico v Idriji. Se vidimo.
