SPIM KOT DOJENČEK
Ja, res spim kot dojenček, celo noč se zbujam, enkrat zaradi enega otroka, drugič zaradi drugega, tretjič zaradi sebe. Vsaj 5 krat na noč je moj spanec prekinjen. Ampak to je že dobro. Ko sta bila otroka še dojenčka, sta se zbujala po 10 krat na noč. Še dobro, da sem takrat vedela, da je to naravno.
Tisti, ki zagovarjajo trening spanja dojenčka, ne vedo, kako normalen dojenčkov spanec izgleda. Dojenčki in majhni otroci ne spijo kot odrasli. Ne glede na starost, nihče ne prespi cele noči, pač pa spimo v tako imenovanih spalnih ciklih. Pri majhnih dojenčkih traja en spalni cikel približno 45 minut (pri odraslem človeku okoli 90 minut). Na koncu vsakega spalnega cikla se nekoliko predramimo, in že – nezavedajoč – preidemo v nov spalni cikel. Včasih se popolnoma prebudimo in težko zaspimo nazaj. Enako se dogaja z dojenčki, le da je njihov spalni cikel pol krajši od tistega pri odraslem, zato se lahko dojenček zbudi tudi do 10-krat v eni noči. Toliko zbujanja je za starše seveda zelo utrujajoče, z vidika dojenčka pa je pogosto zbujanje koristno. Zakaj? Pogosto zbujanje je obrambni mehanizem dojenčka. Pogosto zbujanje jim omogoča preživetje in jih varuje pred sindromom smrti v zibelki. Spodbujanje daljšega in globljega spanca pri dojenčkih ni naravno in ima lahko negativne posledice. Dojenčki še nimajo razvite biološke.
Dojenčki do približno četrtega meseca starosti ne ločijo dneva od noči. Po četrtem mesecu pa njihov biološki ritem začne delovati na dokaj primerljivi ravni z ritmom odraslega, kljub temu pa se nočno zbujanje lahko nadaljuje vse tja do otrokovega sedmega leta starosti, ko je biološki ritem popolnoma vzpostavljen. (Vir: veva.si)
