STARŠEVSTVO JE PODOBNO HRIBOLAZENJU: VES NAPOR JE POPLAČAN ZARADI RAZGLEDA
Na iskreni.net sem naletela na odličen članek o starševstvu. Ker, priznam, včasih ne vem kje se me glava drži in ali sploh še znam biti mama. Bolj ko si želim, da bi bila moja otroka samostojna, ubogljiva, bolj se mi zdi, da se daleč daleč stran.
Pogajanjem v naši hiši ni konca ne kraja, predvsem, kadar so na vrsti risanke. Takrat sama sebe vprašam, zakaj televizijo sploh še prižgem, tiste pol ure miru ne odtehta potem še polurnega pregovarjanja da bi še eno.
In res sem vesela, ko se tako lepo zaigrata, ko vidim, da uživata. Ampak, če bi nas takrat želel kdo oropati, bi le odprl vrata in se obrnil ter si mislil, da ga je že nekdo prehitel.
In res se trudim, da bi imeli uravnoteženo prehrano, a kaj, ko mali jedec ne bi tega, ne bi onega. Na srečo je hči prava gurmanka in uživa v raziskovanju hrane, mož pa se zahvali vedno, četudi sama vem, da bi bilo kosilo lahko včasih okusnejše.
Saj poznate trenutke, ko se otroci preganjajo med sabo, smeh, lovljenje, a kaj ko na koncu vedno sledi jok. To je nenapisano pravilo pri nas. Še huje pa je, ko se skregata, stepeta, stereo kričanje je takrat zagotovljeno.
Ampak to je to, to je starševstvo. Naporno in nikoli končano. Ne idilično in romantično, ampak divje in ljubeče, včasih tudi brutalno. Predvsem pa takšno, ki te zahteva celega, z dušo in telesom. Kljub temu, da nas starševstvo včasih do kraja izžame, pa nam prinaša tudi največje zadovoljstvo. Tako kot vsaka stvar, v katero vlagamo srce, dušo, čas in energijo.
Lepih trenutkov v družini ni malo. Zaradi trenutkov, ko se otrok stisne v naše naročje ali ko nasmejani igramo karte ali domino, smo mnogo bolj srečni kot takrat, ko rešimo sudoku ali spijemo čaj.
Starševstvo je podobno hribolazenju: ves napor je poplačan zaradi razgleda.
Vir: iskreni.net
