TEDEN KI ME JE PELJAL OD SMEHA, DO SOLZ, OD SKRBI DO PRESENEČENJA
Pride teden, pridejo dnevi, ko je tako polno vsega, da ko pomisliš nazaj, prav ne moreš verjeti, da se je vse to zgodilo v enem samem tednu.
Začel se je z žalostno novico…mami moje drage prijateljice se je za vedno poslovila. Čas se je ustavil tudi meni, osebna rekapitulacija je bila neizbežna. Kljub žalosti sva s prijateljico sva imeli čudovit sprehod v dežju, najini otroci pa so kljub temu praznovali Bibijev (Bibi je plišast medvedek) rojstni dan.
Nekako sem se pretolkla do četrtka, ko je sledilo presenečenje, ki mi je pognalo kri po žilah in mi dalo novih moči. Kontaktirala me je znana mamica, če bi bila pripravljena poklepetati z njo pred kamero v naši trgovinici. Ne ve, kako zelo sem tiste dni potrebovala signal, nekaj, česar sem se lahko oprijela in nekaj kar mi je dalo moči za naprej.
In je prišel petek, ko smo se poslovili od prijateljičine mami. Mrzlo petkovo popoldne je pospremil še dež. Ampak tedna še kar ni bilo konec.
Naslednji dan je moja mami praznovala rojstni dan. Hvaležna sem iz dna srca, za čudovito kosilo in za obujanje spominov. Nekako smo se to dopoldan uspeli dobiti še z mojo soimenjakinjo, videla je nisem že par let. Joj, kako lepo jo je bilo videti ponovno zadovoljno in srečno.
Po družinskem kosilu nas je pot peljala še k prijateljem v Ljubljano. Čisto neplanirano, čisto nepričakovano. Hvala draga moja Ana, da ne pospraviš preden pridemo na obisk, tako mi daš vedeti, da sem čisto normalna mama, tudi če stopam čez kupe perila in igrač. Otroci so se igrali, mi pa sproščeno klepetali ob pršutu in vinčku.
In že je bila tu nedelja, delovna za mojega moža jaz pa sem si jo vzela sem za otroka, kuhali smo kosilo, pekli lepinje, šli na sprehod do naše drage Nike, ki nas vedno prijazno spusti do kozic in kokošk. In z mojo drago taščo Marinko sva po dolgem času spili čaj v miru, brez misli kaj vse je še potrebno postoriti.
Neskončno vesela sem bila večera, ko je mož prišel iz dela in smo lahko skupaj pojedli vsaj en obrok v dnevu. Ko sem legla v posteljo sem si rekla, pa je le tedna konec, zmogla sem ga.
Mi je pa danes ponedeljek prinesel nove izzive. Hči je zakuhala, bruhala, že ob 8ih zjutraj sva bili pri zdravniku. Ko sva prišli domov, je slabo počutje ujelo še sina.
In tako je tu ponedeljkov večer, ko sem na list papirja izlila le nekaj drobtinic zadnjih 7 dni. In če si še tukaj in bereš te vrstice, hvala za potrpljenje in hvala da razumeš, da sem le ženska, prijateljica, mamica in da je včasih posel na račun življenja postavljen na dnu seznama.
Jutri je nov dan, nov začetek. Ne bom delala posebnih načrtov, sledila bom ritmu dneva in vsekakor grizla dalje. Nikar pa ne pozabite pokukati v našo spletno trgovino dajadaja.si, tam že zelo po zimi diši.
