TICE MI DAJO KRILA
Želje so za to, da se uresničijo, na nekatere se včasih čaka dooolgo dooolgo. In tako se je meni letos izpolnila ena želja, še iz otroštva. Peti. Prepevam, si mrmram od kar pomnim za sebe. In če bi se še enkrat rodila, vprašanje kam bi me pot zanesla.
In tako me je na Barbarinem sejmu k pevskemu zboru povabila Jasna. Niti v sanjah si nisem predstavljala, kako zahtevno je zborovsko petje in kakšne užitke prinese, ko se glasovi med seboj ujamejo, nežno prepletajo. Tice, neverjetne ste. In tako se sedaj enkrat na teden, pod vodstvom energične zborovodkinje Vanje, odklopim z ostalimi puncami, mamicami, ženami od vsakdanjika. Dve čudoviti uri, dve uri polnjenja baterij, dve uri neverjetne energije. In ko pridem domov, moram otrokoma najprej zapeti vse, kar smo prepevale, šele potem gremo spat. Zadovoljna mama in žena, zadovoljni otroci in mož. Kaj lahko šteje še več.
In tako zjutraj vsa zadovoljna sedem v pisarni za mizo in se prepustim užitkom v dajadaja. Polna novih idej, polna zagona, včasih utrujena od napornega prejšnjega dne in od nočnega zbujanja. Ampak to je življenje, za mene trenutno družina, dajadaja in petje.
