VSEGA JE KRIVA FIŽOLOVA JUHA
Se vam je že kdaj zgodil narobe dan? No, meni se je včeraj. Mož me je zjutraj še vprašal, če kaj potrebujem, kakšno pomoč pri otrocih. Ker če je ne, bo šel po opravkih. Seveda ne potrebujem pomoči, nič kolikokrat sem bila že sama z njima in seveda bom zmogla tudi ponedeljkovo dopoldne. Pa sem se krepko uštela.
Prijazna mamica se je najavila ob 9.30 in seveda smo ji šli z otrokoma skupaj odpreti vrata. Ponavadi mala dva lepo počakata, da s stranko opraviva, kar imava, včedaraj pa ni bilo tako. Pogovarjali sva se sredi vikov in krikov, z nekaj otroškega prerivanja in seveda čez 10 minut kričanja otrok. Nič ni zaleglo, ne prijazno prigovarjanje ne odločna beseda. No, nekako smo preživeli obisk stranke, katere odhod je bil pospremljen z zverinskim jokom enega od otrok, ker ni dobil željene igrače. Potolažila ga ni niti pobarvanka, ker je bil dinozaver in ne Robocar Rok.
V redu, ihta je minila, ko smo se lotili barvati pobarvanke. Brez mame tokrat nikakor ni šlo. Pa sem si vzela tistih nekaj ustvarjalnih trenutkov. In kar naenkrat mi zadiši, nekaj po zažganem. V letu me je odneslo v kuhinjo, kjer je iz lonca veselo kipela fižolova juha, tekla je po pultu, iz pulta. Pot je našla v vse tri predale pod štedilnikom in na tleh je bilo že eno malo fižolovo jezero. In tako sem imela še nenapovedano čiščenje kuhinjskih predalov, dodatno delo, ki mi nikakor ni olajšalo že tako pestrega dopoldneva.
Ja, lažje bi mi bilo krivdo zvaliti na otroka, ampak kdo mi je kriv, če sem pozabila, da kuham tudi kosilo. Tako smo z otrokoma sklenili, da je vsega kriva fižolova juha, ki ni želela počakati v loncu, da si vzamemo čas tudi zanjo. Si se tudi ti našla v kakšnem delu našega dopoldneva? Upam, da ne v fižolovi juhi.
